Naša moravska

Mi smo plavi

Trije srčni, dva klopa, da o bograču sploh ne govorimo

V bistvu se mi sploh ne gre. Kaj mi bo 14 ur vzpenjanja in spuščanja in spet vzpenjanja in spuščanja in še vzpenjenja in še spuščanja, za vsakim vogalom pa ima človek na razpolago samo en krasen pogled na 100 km oddaljeno cerkvico na vrhu hriba češ, lej, TJA moramo še prit. Čez dolino seveda. Sredi noči se torej malo premetavam, kot bi imel tremo, vmes pa sksčem na balkon. Morda bo pa nevihta? Taka mega nevihta, kot je bila recimo v Brežicah? Nič. Še oblačka ne poštenega, ki bi zakril to blesavo luno.

Kdaj sem pravzaprav začel gledat na vreme? Na začetku sploh ni bilo važno, kakšno je vreme. Dežuje? Ni problema. anorak, pa gremo. Sneg? Še manj. V kratkih rokavih, če je treba. Toča? Ušpičene prekle, žive žabe? Roj kobilic? Ni važno. Danes je dan za tek. Danes se gre pač teč in vse ostalo je pač prilagajanje. Potem pa je počasi začela najedati plundra, potem sneg in nazadnje že dež. Ne nevihta. Samo uscalo se je mal, pa je bilo prec zmrdovanje češ, kdo bo pa po lužah tekel. Nekaj skupnih torkovih rekreacij po obupnih razmerah je pač dokazovalo drugače ampak čim sem bil sam je bilo vse po starem. Prevroče, prehladno, presoparno, premokro, preveč sonce nabija, preveč piha, preveč folka je zunaj... Včasih pa... evo berem iz dnevnika pod "razmere": "Mal gre dež, mal pa šćije.", "Dež, luže, dež, luže, luže, dež.", "Dežek pada, dežek greeee.", "Dež, jebeni dež." in končno lani konec novembra: "Sneg, dež in še malo snega." In od takrat samo še: "Zvečer, še vedno toplo za ta čas." "Zvečer, hladno po toplem dnevu." "Toplo, pomlad, zvečer." In take. Navsezadnje tudi zadnjič, ko sem potem bentil na tistega džukca - zakaj sem pravzaprav vedril pod streho namesto da bi tekel dalje? Kdaj sem pravzaprav ratal tako občutljiv? Ali pa je vse skup samo izgovor za...

Ojej, saj bo treba že vstat! Štartamo menda že ob pol šestih!

Ko sem enkrat tam, mi je seveda takoj vse kul. Vedno nekaj cepetam ampak ko se začne, sem čisto dobre volje. Aleš naju tera, ker si vedno vbije v glavo, da je treba lovit neke čase ampak na srečo ima Rajko dovolj izkušenj, da zna držat enakomerni tempo. Vseeno pa me naenkrat prešine, da je vse skup brezveze. Kaj pravzaprav počnem jaz tukaj? En ima za sabo 60 kilometrov in 3000 višincev v enem dnevu, drugi je v 24 urah pretekel 100 kilometrov grosupeljskega teka sreče. Kaj pa jaz? Moj zadnji dosežek je bil borški 4,2 km dolg krogec. Peš. Z Royem. Pa nič mi ne paše. Najprej ti garmini, že prec na začetku kažejo vsakemu nekaj po svoje. Pa spodnjih hlač nimam ta pravih, že čutim, kako me žulijo. Tudi mi ni jasno, zakaj si nisem pripravil pravega napitka v meh, če sem že tisti nahrbtnik vlačil, tako sedaj kolovratim s plastenkami. Pa še superge. Če si jih preveč zategnem me spredaj nekaj tišči. Ker pa sem jih zategnil premalo mi sedaj desno nogo spodvija in kmalu me vse skupaj boli. Te superge definitivno niso za hojo. Ali pa em kupil prevelike? Za jesti imam pa samo sendviče in napolitanke. Za silo bo. Še dobro da imam tudi specialne energijske gele. Če me bo vmes ravno pobralo. Skratka: upam da mi bo vseeno nekako uspelo vse skupaj.

Kar privede do vprašanja, kdaj sem začel tako komplicirat? V tistih časih sem tekel od enega kamna do tistega drevesa in od tistega drevesa do kozolca in od kozolca do ceste, Pa nazaj. Vsakič oprezajoč do kod bom prišel v minuti, dveh, petih, petnajstih... se prav spomnim, kako sem si en torek rekel - ha, v četrtek bom prišel pa naprej od tistega kozolca. Predvsem pa mi v tistih časih ni bilo čisto jasno kaj bi z izrazi kot so pronacija, tempo, aerobni trening, hidracija, glukoza, glikemični indeks in take. Da ne bo pomote: nekako sem si predstavljal kaj pomenijo ampak čisto po svoje sem jih malo pomešal, predrugačil, malo dodal in malo odvzel, malo še spremenil na sredini in to je to. Tako sem recimo brez kakšnih posebnih priprav tudi prvič odtekel 20 kilometrov vkup. (http://sites.google.com/site/leppameteninskromen/pot-do-prve-polovicke#TOC-602). Čisto v stilu - kaj pa otrok ve, kaj je to 20 km? Eno flaško vode sem si pripravil tam pri kaselcu in še tisto sem s težavo pogoltnil, ko sem šel v drugi borški krog. Ali pa kakšen teden prej, prvih 15: kakšno navdušenje! In če smo pošteni - kakšen tempo! 25 tednov teka in 15 kilometrov s 6:16!! Brez vode, brez glukoze, brez specialnih spodnjic. To so bili časi, ko sem mislil, da bo šlo večno tako kot v svetovni ekonomiji: pospešena rast. Pa se je - kot svetovna recesija - tudi tu ustavilo. Pač najprej nisem verjel in sem menil da gre za začasen zastoj. Ki se je kar vlekel. In nazadnje padec motivacije in celo nazadovanje. Potem pa se je začelo: take supergice, pa drugačne supergice, pa take gate pa une štunfke, pa CEPke, pa glukoza, pa izostar, pa taka urca pa drugačna urca, pa brezžični mp3, pa ruzak z mehom, pa garmin pa ena kniga, pa še ena knjiga, pa tak trening pa drugačen program treninga pa vudu lutke, pa polna luna in tako naprej. tek je šel pa samo še navzdol.

Sedaj me pa res že vse boli. Te superge res niso za takole hojo. Očitno ne pašejo na mojo nogo. Je zanimivo, da nimam nobenih problemov za gor, dol me pa vse štema. Pa med nogami imam vse ožuljeno. Vseeno pa v srcu postaja vse topleje. aleš nas je sicer poskusil priganjat še bolj, no uspelo mu je skrajšati čas na slabih 11 ur. Kar se meni osebno zdi čisto v redu. žal sem čisto preutrujen, da bi pokazal kako sem vesel. Takele mi manjkajo. Predvsem pa druženje po takih podvigih. Bograč recimo. Pa nimam obstanka, Boršt čaka...

Še zadnje vprašanje: kdaj sem pomembnost druženjenja postavil na drugo mesto?

Me je kdo klical?

Se zgodi, da je kdaj človek malo raztresen in hiti. Še posebej zjutraj. Da sem v naglici pozabil na mobitel tako ni nič pretresljivo čudnega. Navsezadnje zadnje čase telefonček uporabljam za kuhanje jajc, branje novic, iskanje podatkov, telefoniranje in seveda kot budilko. Tako ni čudno, da kdaj ostane nekje ob postelji. Zagata je bila tokrat v tem, da je bila postelja na Borštu, kamor se nisem kanil vrniti vse do petka. Tri dopoldneve torej in dvakrat gremo spat časa. Kako me je oblil mrzel pot na pol poti do Ljubljane! Ampak nikoli ne veš. Morda pa, uh morda pa se je zgodil čudež in je zadaj v torbi. Upajoče naročim Darji, da me pokliče, potem utišava radijo. Oprezam za brnenjem in žvrgoljenjem pa nič. Oh, jasno da nič. Prav VIDIM ga kako ždi tam ob postelji in ne tule zadaj v torbi. Tri dni. Ah!

Najprej sem se delal, kot da je vse v redu. Pa ni bilo! V žepu sem čutil tresljaje (najbrž se temu reče pritiki, kot ekvivalent lažnih občutkov dotikov prividom in prisluhom), na veceju mi je bilo naenkrat dolgčas, za najnovejše trače sem izvedel šele pri kavi, še jajca mi ni uspelo skuhati v mehko.

Drugo dopoldne sem takoj ob šestih razposlal urgentno pošto vsem bližnjim in dalnim sodelavcem, da naj me do petka popoldne kličejo samo na interno številko, da sem prek mobija nedosegljiv. Kdo ve, če ne bo potrebno ravno danes reševati fabrike, mene pa ne bo moč dobiti?

Popoldne sem tresljaje čutil vsepovsod, v torbi, na zadnji klopi avta, prsnem žepu neobstoječe jakne, enkrat se mi je celo zazdelo da slišim znano melodijo. Tako zelo živo, da sem se poklical prek skypa, da se prepričam. Pa nič: izzvonilo je v prazno.

V petek sem izgubljeno taval od internega telefona do sestankov in nazaj. Kaj če me ravno zdajle nekdo besno išče, jaz pa se mu ne javim? Pokličem šefico, da ji razložim da... aja, da ve, da je prebrala pošto in da nima časa - klik. Gledam na uro, pa se nikamor ne premakne. Pokličem jih še ene par, če so me slučajno iskali... ne? Ok. Končno, čas, da grem domov. Če bi skočil še na eno pivo? Hvala, ne morem. Šibam domov, moram eee, saj veš. Doma mi ta velka tamala pove, da me je pomotoma klicala, da ne bom čudno gledal. Da bi mi povedala da je danes na faksu - Ja, ja, ok, sedajle nimam časa, te pokličem z Boršta.

In potem še vožnja. Preklet SCT in stečaj in razrita cesta in izmenični semafor. Najmanj pol ure je gorela rdeča!

Končno. Avto ostane parkiran napol, hitro švignem gor, v sobo in - lej ga. Bogi. Na tleh, revež, vibracije so ga spravile z roba police na tla. Ampak še dela, še žmiga, ta prav dec, močan in pogumen. Začutim ga v roki, tako domač in prijeten je dotik. Potem pogledam ekran.

Imate (3) zgrešene klice in 0 sporočil.

Samo en dim

V bistvu ti gre dobro. Celo malo evforičen si. Končno, koončno, končno ti je je uspelo. Končno si svoboden. Čeprav... Najprej misel samo za trenutek obvisi tam nekje zadaj. Lahko bi recimo... Zakaj pa ne? Enkrat ni nobenkrat. Toliko da DOKAŽEŠ da zmoreš. Samo eno, samo en dim. Da pokažeš, kako se lahko obvladaš. Naenkrat je ideja živa. Ja, to bo en tak poseben obred, povlekel jo boš s polnimi pljuči, izpuhal z obročki, sedaj lahko, sedaj si gospodar. Ker veš da TI NI TREBA če nočeš, vse je v tvojih rokah. Trenutek je magičen. Podržiš jo med prsti, navlažiš ustnice. Nežno jo objameš. Tvoj najljubši zipo značilno žvenkne. Tlenk. Nič. Tlenk-tlenk-tlenk. Nič, jebenti! Prekleti bencinarji, par tednov v predalu... Živčno začneš brskat po predalu. Nič. Po omaricah, škatlah, policah. Šibice za na Žale so prazne. Sedaj že veš. Ne gre za en dim, gre za kapitulacijo, gre za poraz. Potrebuješ jo. Mogoče je kak vžigalnik v avtu? V nemarni domači halji čez pižamo in kar v natikačih ugotoviš, da ni. To je groza. Ne samo, da si požrl vse obljube in besede, ne samo da si še enkrat klonil, podlegel skušnjavi, priznal odvisnost, ne samo da si popolna nula, povrh vsega si, da bo stvar res do kraja bedna v bistvu ostal BREZ tega prekletega dima! Vendar borbe ni konec. Niti na kraj pameti ti ne pride, da bi naključje izkoristil sebi v prid in morda res prenehal, v bistvu nadaljeval z dano si obljubo. Ne. Okužen si že, spet si jo čutil med ustnicami. Štedilnik! Plin! To bo. Prijeten tik-tik-tik in plin zagori. Ogenj! Sedaj bo to, to. Poskušaš prižgati konico. Komaj ti uspe, ko začutiš, da se ti smodijo trepalnice in vrh las. Jezno se umakneš in ugasneš plin. Ko jo hočeš vzeti iz ust ostane prilepljena na ustnice, zato ti prsti zdrsijo vzdolž do žareče konice, kjer se opečeš, konica pa zleti na pult. Drek! Prisloniš ocufan vrh na konico, hitro vlečeš, da oživiš žerjavico in nato končno sedeš. Povlečeš jo s polnimi pjluči in poskusiš izpuhat obročke. Ne uspejo. Kakšna beda. Počutiš se tako zelo bedno, da kar boli. Z opečenima kazalcem in sredincem, ožganimi trepalnicami in vršički las, osmojenim pultom in mokrimi natikači povlečeš še enkrat, dvakrat, potem jo jezno potlačiš. Jutri se moraš na poti v službo ustavit na črpalki.

To zgoraj je vse res. Sem sam doživel in ne enkrat. Sedaj že približno 7 let, 8 mesecev in 13 dni ne več, spomnil pa sem se zadnjič na vse skupaj ko je minevalo 11 dni od zadnjega teka, treniral pa nisem že 16 dni. V bistvu mi je šlo dobro. Celo malo evforičen em bil. Končno, koončno, končno je uspelo. Končno sem, po zgledu nekaterih postavil superge v kot in prenehal bit suženj torek-četrtek-sobotnih matranj. Ampak. Najprej misel samo za trenutek obvisi tam nekje zadaj. Lahko bi recimo... Zakaj pa ne? Enkrat ni nobenkrat. Malo še cepetam, potem pa se odločim. Gremo! Zadaj za Žužemberkom na desni sicer nekaj najeda neka siva gmota, ampak, kot pravijo - ko se nad Žužemberkom jasni se len veseli, torej mora biti tudi obratno! Ni šans, da bo dež. Gremo! Nobene točke X, kjer običajno... kjer SEM običajno določil začetek teka, nič, samo en tak sproščujoč vesel tekec. Samo en dim! Še malo pa bom zajel s polnimi pljuču! In v trenutku se nekaj oglasi z LEVE. Jep, ko pa pride s trebnega je pa konec. In ko mi pogled zaide na levo mi korak skoraj obstane na polovici. Uh. ČRNO! In po 3,47 sekunde se tudi ulije, da kaj takega še nisem videl. Grem pod napušč nekem zidance in se smilim sam sebi. Da bi bilo vse skup RES še malo bolj bedno se od nekod priklati še sosedov pes, ki je bil očitno nekje v vasi. In - prisežem - me pogleda: ti, kaj pravzaprav midva počneva tu spodaj pod to strehco? In - kaj naj mu rečem? Da sem v šestnajstih dneh našel ravno to polovico ure, da se vrnem v tekaške vode, nakar se vrnem samo v vodo? Nj se mu zlažem da mi, ljudje, to počnemo pravzaprav za zabavo? Naj mu priznam, da sem se zajebal in prelomil obljubo, nakar ne morem potegniti niti enega kilometra?

Kakorkoli, nič ni kazalo, da bo nehalo. Moker, moker, tu ni več pomoči. Počasi se odpravim proti domu. In v trenutku, ko si zamislim, da bom hitreje doma če stečem, se jta presneti đukec ustavi natančno pol metra pred mojo špuro, da se otrese.

Jutri moram iti v drugo smer...