petek, 30. januar 2009

...in ena čisto nič smešna.

Daljši teki so izredno matranje. Pa ne zaradi teka samega - tisto je pač že kako. Včasih je malo hitreje, včasih malo počasneje, če pa ne gre se pa obrneš in odpujsaš domov. Celo obratno: bolj ko gre tek lahko od nog, večje je matranje. Takole sem ujet sam s sabo v svoji glavi in nikamor ne morem pobegniti - potem pa, naprimer, še mp3 crkne in smo tam. Veselih tem je hitro konec sploh danes, ko niti konzerve ne morem odpreti ne da bi se mi sardine zjokale nad recesijsko krizo, ampak res: ni je teme več ne na blogih, ne na teh kretenskih instant radijih, ne v RSS novičkah, ki je ne bi začeli z kakšno ala "kljub krizi... blabla." Ampak jaz ne bom o tem. Dokler nas ima večina prepolno rit je jamranje najmanj neokusno, kaj šele umestno. Pa še ultra slab dan v službi (o ja, vsak dan me presenetijo, lahko je še slabše kot včeraj.) in negativno nastrojene misli so tu. Res je sicer, da jih sam tek prevetri in obrne, ampak ko je koncentracija prehuda nobeno prepihavanje ne pomaga več. Saj veste: ko nardiš presladek sok za razredčit lahko še tako mešaš pa ne bo nič bolje. Potrebno ga je malo odpiti (ali odliti, ampak jaz sem škrtuh) in doliti svežo vodo. 

Tako se za začetek sprehodim mimo naše osnovne šole. Okoli in okoli so postavili visoko, grdo kovinsko ograjo. Kakšni časi so torej, da živa meja ni več dovolj? Kaj varuje ta ograja? Čemu je potreben ta tujek? Kaj se je spremenilo, da jo je po 30 letih potrebno postaviti v kletko? In oh, se spomnim, lepo so nas naterali ven, če smo imeli srečo med matematiko, če pa ne pa med telovadbo in smo očistili okolico. Ne, sedaj se to ne sme. Najprej zaradi strahu pred iglami, potem pa pač, ker učni proces tega ne predvideva, lahko pridrvi poptv in se zjoka nad krutim izkoriščanjem ubogih otrok. In je svinjsko. In je podjetje ki čisti. In podjetje je treba plačat. In podjetje raste, ker umazanih travnikov je čedalje več, neumnih upraviteljev pa tudi. In raste. In balonček poči. In je kriza. 

Naj nadaljujem? RAje ne. Ko so misli črne so črne in ni da bi trosil seme okoli. Čisto običajne neumnosti me tarejo, saj gre veriga vedno po isti poti, kako je vse skup brezveze, samo še nekaj čvekamo po čvekalnicah v takšni ali drugačni transformaciji in še ko gremo na pivo vsaj enemu zazvoni telefon in prereže pogovor. Ta je sploh neumna: nekdo ki ga sploh ni poleg, ki te morda sploh ne potrebuje zares, ki sploh ne ve kaj počneš prestopi vse meje dobrega okusa in brez da bi počakal da si prost, brez da bi pozdravil, ti stisnil roko, te vprašal po zdravju - poseže kot z neba v sredo besede, nekomu nekaj pripoveduješ, v pogovoru se trudiš, da bi povedano nekako oblikoval, nek smisel, da bo sporočilo doseglo namen, vse to zahteva določeno mero truda - pa opaziš, da te sogovornik že pol stavka ne posluša več, nekaj mu brni v žepu in adijo. Cak!

Če ima sploh smisel it na pivo. Kako pa naj poteka pogovor?
- Živjo! Ti a veš da sem zadnjič sreč-
- bivšo sošolko, vem ja, sem prebral na kurniku.
- Ah. Aja. Pa ti?
- Ma ne vem, nekaj me-
- Hrbet? Še vedno? To si že predvčerajšnim napisal na zid facebooka.
- Aja? Pa me je že-
- Žena zmasirala? Je napisala na svojem blogu, ja.
- Mhm. 
- ...
- ...
- Ja, ja. Tko je.
- Mhm, mhm, tko je.
- Ti a veš da mi je soseda pok- sam mal, Halo? Ja? Tle sem s prijatlom ma pivu. (bla bla bla)
- ...
- No..., eee.., o, a že greš?
- Ja se mi mudi, moram aploudat slike na profil.
- Ok, čao, te najdem na gmailu.
- Čao.

Pol pa bod vesel. 

In da zamorim čisto do konca, če nas žđe vreme ne more, evo še eno fotošopane slikce. 
NA tistem forumu je zmagovalec dal gor naslednjo sliko, ki jo je bilo potrebno predelati in ostali so potem ocenjevali predelave. Ta je bila ena prvih in o gimpanju ali fotoshopu seveda nisem imel pojma. Kako torej uspetei med profesionalci? Slika, ki jo je bilo potrebno predelati je bila takale:

 

Predelava pa takale:



torek, 27. januar 2009

Ena smešna

Na foto forumu e-fotografija.com so pred leti prirejali zabavno tekmovanjev spreminjanju originalne slike v poljubno novo. Žal so kasneje pri prenovi ta del foruma izbrisali, pa se veliko slik ni ohranilo. Pravila so bila enostavna zmagovalec prejšnega kroga je objavil sliko, ki jo je bilo potrebno spremeniti.

Nekateri so se zadeve lotili zares profesionalno in dosežki so bili fenomenalni. Drugi smo se pri tem bolj kot ne zabavali in nastalo je kar nekaj zanimivih fotomontaž. Spoznali ste že predelavo Jerneja kuntnerja, kar se mi zdi ena boljših mojih, no še ena mojih je nastala iz tele fotografije:


Moja predelava pa je zgledala takole:

Učenje PST na pamet

Sicer je bil pa minuli teden kar v redu. S prilagajanjem programa in združevanjem ta kratkega sredinega in ta srednjega petkovega na enotni četrtek je potem kar malo čudno, ko potem tri dni vkup ne tečem. V ponedeljek je pa že druga zgodba: mam kar malo cmok v grlu. Če drugega ne pa dolgi tek vzame kar precej časa. To ni več "grem za pol urce ven" ampak vzame kar lep kos prostega časa. Pa dolgčas rata. Na polovici teka, točno na sredini poslanskega vprašanja Zmaga Jelinčiča Pahorju se je radijski dnevnik zaključil in neipod crknil. Lahko si je predstavljati, kako je potem teči sam s svojimi mislimi... Je sicer to čas ko narediš kakšen kratek rezime svojega življenja in rešiš kakšen hud službeni problem, odpreš kako dobro filozofsko temo in take. Ampak potem pa zmanjka.

Aja! Čisto nič me ni bolelo. Koleno in te reči. A ni to fino?

nedelja, 25. januar 2009

Nekaj čisto drugega

Jasno je, da bo treba tale prazen prostor zapolniti še s čem drugim kot tekom. NA svetu je v resnici še cel kup reči, ki jih človek lahko počne. Včasih smo znali, včasih je bilo, včasih - oh ja, kako je bilo luštno. Morje recimo. Kadar sem tako malo nedelskovečerni si, odkar ni več Marjana Kralja, začnem ogledovati stare fotografije. In gledam kako smo družinca uživali sami sebi dovolj. Poletje, sonce, svetloba... Čisto malo radija, nič televizije, nič računalnikov...

Od nekega takega dopusta je ostala tale slika:




TAmala je skakala okrog s fotoaparatom in nekje v mestu srečala igralca Jerneja Kuntnerja, ki ji je prijazno poziral. Šok pa je bil doma, ko sem dal razviti film in glej: sliki sta bili dve! In ne samo to, druga slika je bila naravnost osupljiva! Jernej ima brata! In to ne kakršnakoli brata, očitno so trojčki!




No, če bo kaj zanimanja pa vam pokažem še kakšno podobno sliko iz časov ko smo imeli ljubi cajt za take oslarije.

četrtek, 22. januar 2009

V tretje gre Rado

Evo, sem se znebil strežnika doma in se odklopil. Edinole Wega je tako brcal ko sem mu tiščal blazino na obraz, da sem na koncu moral popustiti: preživel je. Res pa je, da ni več lep, pameten in skromen.  Kot da je kdaj bil. 

Še vedno mislim, da sem že  vse napisal ampak brez pač tudi ne morem več. To je zasvojenost da ji ni para. 

Sicer pa - evo, pa smo. Končuje se drugo leto od velikega vstajenja in začenja se tretje. Na jutrišnji dan sem prekljinjal moj 'sprevržen smisel za odločitve' in začel z minutko teka. Od takrat se jih je nabralo skoraj trinajst tisoč kar je kratko malo nepredstavljivo.  Tistikrat sploh: že pri tretji sem dvomil da bo šlo do konca, dvanajsto pa sem preklinjal z vsem svojim srcem. Potem pa 12 krat 1000 in še 1000 povrhu.  Ojoj.

V dveh letih sem šel skozi vse faze po vseh predpisih, od pretirane euforičnosti, kot bi malo puhal pa do malodušja kako nič ne zmorem in je najbolje da se vležem na tla in kar tam počakam da pride moj čas.  Ker sem vsakič posebej bil pameten, kako sedaj pa vse vem in sem končno dokončno vse dal skozi me je ta trenutek kar groza kaj vse še bo. Namreč ta trenutek sem seveda svetovno vzvišeno zenovsko v nirvani saj sedaj pa res vse vem in sem končno dokončno vse dal skozi. 

Ampak res pa je, da sem, pa malček napredoval. Tule morate sedaj na glas (!) zavzdihniti 'Ja res je, fuuuul si napredoval'. Ne mislim v kakšni hitrosti in teh rečeh ampak glejte tale teden programa recimo. V sredo bi moral, preteč 3 kilometre počitka po tistih ponedeljkovih napihovanjih, pa sem jih gladko šprical. Spet dež, še izgovora si nisem novega zmislil od tedna nazaj, ko sem naredil isto. Ker bi jutri kmoral preteči 10 tempa sem se spet zmislil da bom kar danes skupaj s tistimi tremi od včeraj. In kot je bilo prejšni teden 7+7=7 sem danes računal takole: 10+3=11. No a veste kaj? Če tip dobi 10 let za umor in 3 za posilstvo in mu izrečejo enotno kazen 11 let je pa vse v redu? Evo. 3 lahkega in 11 tempa in izrečem enotnoi dolžino 11 km... 

Aja, a kje je tle napredek? No ravno to, da nisem več ta psiho on in in... Na evo pa smo spet na začetku. Kaj naj pa potem sploh še pišem?

E pa naj bo. Moja shizopresivna opsesivna in manična plat se vrača. Boste videli kaj vse bom počel do Ljubljanca s tem svojim maratonom. Pa bi, pa ne bi, pa zmorem pa ni šans, pa a ma smisel pa ojoj koleno, pa - kakšno reč pa še pustim za presenečenje.