sreda, 18. april 2018

Moje poti, moji ljudje

Umetnik naš ne ozira se na meje, 
podarja nam, kar v svojem srcu čuti. 
Življenja radosti se konca še ne sluti, 
iz dneva v dan krepi se vse močneje.
.
Deliti s svetom nikdar potešene žeje 
v stoeni noči v ustvarjanju prečuti, 
ponesô takrat spominov jo peruti, 
na platno tke jih iz še tople preje.
.
Da svet naš lep je, povedati nam hoče, 
lepo živeti je in delati, se igrati, 
na slikah njenih nihče več ne joče! 
.
Njene ljudi nam dano je spoznati. 
Njene poti nam prehoditi je mogoče.
Po njenem svetu smemo potovati.

Iz programa ob otvoritvi likovne razstave


To je bila ideja tiste vrste, pri kateri ne moreš kaj, da je ne bi občudoval z vsem srcem, obenem pa se malce ljubosumno spraševal, kako da se nisi tega sam spomnil. 

Po pošti je prispelo sporočilo od sestrce:
»Babi Ljuba praznuje letos 80 let in mene že od lani matra, kaj za vraga ji kupiti?
Ideja: v Vrhniki ji priredimo prvo samostojno razstavo slik. Sem povprašala naokrog in je malo gužve, ker je Cankarjevo leto in imajo vse polno, ampak ratal se mi je zmenit z Knjižnico Ivana Cankarja, kjer bi lahko pripravili eno tako fajn razstavico cca 15-20 slik, imajo tudi lepo ločeno dvorano za otvoritev, pa naredimo malo cirkusa s kakšnim lokalnim novinarjem, plakati po Vrhniki, brošure, povabljenci , pušeljc in vse kar paše zraven…pol pa ena fajn večerjica…kaj menite

Ideja je bila tako dobra, da smo bili od prvega trenutka vsi navdušeno, skorajda evforično notri. Kreirali smo poseben dopisovalni račun na WhatsAppu (na facebooku bi nas  slavljenka lahko ujela) in se lotili dela. Sestrca je že v začetku postavila okviren plan in ni bilo malo opravil: izbor slik, brošure, plakati, fotograf, pogostitev, kulturni program, prevoz slik (kako in na kakšno finto dobiti tiste, ki jih ima mami še doma?), kako vzdrževati presenečenje, kako navsezadnje spraviti mami na tisti dan v knjižnico (in kako ji preprečiti, da je ne bi obiskala dan prej, ko bi slike obešali?)

Klobasa sporočil v skupini se je večala in daljšala, vsi skupaj smo zagrabili resno, na koncu se je nabralo… ha, saj ne morem preštet. Nekje pri 1100 in 1200 sem se izgubil pa jih še ni bilo konec. Kakšne debate! Naslovi slik? Letnice slik? Tisk brošure? Tekst za brošuro? Na katerih razstavah je že sodelovala? Dovoljenja za obešanje plakatov? Kulturni program? Kozarci za šampanjec? Kaveljčki za obešanje? In vmes malo smeha in miljon emojev.

Slike, ki jih je imela doma smo na koncu odpeljali pod pretvezo, da bi jih radi pofotografirali in naredili »en tak lep katalog vseh slik, njenih, ki jih imamo mi doma (ker smo jih vsa ta leta dobivali v dar) in tistih, ki jih ima še vedno doma ona- vse skupaj«.

Kar nekaj stvari je bilo že postorjenih pa vendar je zadnja dva dni vrelo. Sestrci, ki je budno skrbela, da ne bi šlo kaj narobe se je pregreval telefon. Lesene plošče, ki naj bi bili panoji in sem jih nabavil, da bi viseli s stropa, nanje pa bi obesili slike so se krivili in pri Staši so jih morali dodatno utrditi z okvirjem. V knjižnici so zmanjšali obljubljen prostor za dve tretjini (Cankarjevo leto pač!). Kulturni program še ni bil sestavljen. Zaradi tiska je bilo potrebno prilagoditi pretemno predlogo za brošuro. Dve sliki nista imeli ušesc za obešanje – le kje jih kupiti zadnji hip? In take. Pa tudi pri tekočih opravilih se je kar kadilo: Urška je hitela s pripravami na pogostitev, obešala plakate in pomagala sestrci z nameščanjem kaveljčkov v panoje. Pri Ajdi so pripravili mizice, posodice, še več kaveljčkov, napise, sestrca in Bošt’ sta hitela s pripravo panojev in obešanjem na viseče jeklenice. Ves ta čas smo čekirali, če je mami doma, da se ne sprehaja tod okoli… Pa še obešanje slik, lepljenje napisov poleg slike, utrjevanje visečih panojev, da se niso preveč gugali in bili kolikor toliko poravnani…

Potem pa katastrofa! Pol ekipe in gostov je obstalo v popoldanski prometni konici, zaradi »obnovitvenih del« je promet proti Vrhniki praktično stal. Babi je bila že pripravljena da jo pridemo iskat (»…da gremo nekam ven na eno pijačo, brez veze, da se matra, pa doma štima pogostitev…«). No vsaj tu se ji nismo zlagali: da čakamo zaradi prometnega zastoja je bila pravzaprav resnica.

Končno je prišel trenutek. Urška se jo je odpeljala iskat k njej domov in se – oh, saj res!, spomnila, da ko so pa ravno tu, da je zadnjič iskala eno knjigo za magistrsko in so jo imeli ravno v knjižnici na Vrhniki… Da jo je po telefonu že rezervirala. Če bi lahko skočili samo za pet minut prej še v knjižnico, da gostilna kjer smo zmenjeni je praktično poleg in se ne bi dosti zamudili. Itak še pol povabljenih čaka v prometnem zamašku. 

Postavili smo se v polkrog in špegali zdaj k dvigalu, ki se odpre naravnost v avlo, zdaj proti stopnišču in - saj bi lahko vedeli, da gre naša mami vendar vedno peš, kmalu je prikorakala. skozi stopniščna vrata naravnost proti knižnjičnim pultom, z izkaznico v roki (da si bo v imenu Urške sposodila knjigo…). Stopili smo naprej in ji….. voščili vse najboljše.
Stopili smo naprej in ji voščili vse najboljše.

Kaj se je v tistih trenutkih dogajalo v njeni glavi ne ve niti ona. Najbolje pri tem trenutku je bilo, da je kar trajal in trajal, se razpotegnil in, ne vem če ste že kdaj to že doživeli, ampak vse se nekako osredotoči, usmeri, malo upočasni, tam je stala ne vedoč, ali naj sedaj vendarle stopi po tisto Urškino knjigo, kaj vendar počnemo vsi skupaj tukaj (a smo se pač tu dobili?, ampak zakaj neki tu, v knjižnici??) in potem, slike, panoji, koščki sestavljanke, ki se v glavi sestavljajo skupaj, vsi tisti drobni namigi v preteklih tednih, ki so bili nekako čudni, pa pač skomigneš z rameni, so začeli dobivati smisel, ampak še vedno je bilo vse tako - noro, razstava, plakati, brošure in, kot se spodobi kratek kulturnoumetniški program, čustva so brnela v zraku in v nagovoru se je stricu kar nekajkrat zlomil glas. Najbrž bi se vsem.

Mojčin sine je na klarinet odigral večno prijetno temo Pink Panther in Faillenotov Clarivalse (mulo resnično dobro špila, pa še nima 13 let), jaz in sestrca sva za to priložnost postala poeta in pesmi tudi interpretirala - in čas je bil, da se prereže trak.

Vedeti je treba, da je bilo vse sila preprosto. Ne znamo početi teh reči, nikoli jih še nismo. Tudi trak je bil pač na hitro potegnjen darilni tak (lep, to je treba priznati) od stebra do stebra, prilepljen s selotejpom. Redko se zgodi, da naša mami nikakor ne najde besed, da bi povedala kaj čuti. Toliko simbolike je bilo v tistem rezanju preprostega traku, da prav veliko besed v resnici ni bilo potrebnih. Vsi smo jih že poznali. Vsi smo jih že doživljali v preteklih tednih. Pa vendar so bili naša pričakovanja, naše predstave dogodka, naša upanja in naša želje le bleda senca tistega kar se je danes potem zares zgodilo v tej knjižnici. Rez traku.

In razstava je bila uradno odprta.



    



torek, 11. julij 2017

Sladkih nočnih 10

Rado, ko bi ti tole
spisal v blog!
Na fbju se taka super pričevanja
tako hitro izgubijo...
Aleš, na FB

Dragi moji, lahko vam povem, kaj vas čaka, ko boste nekega dne spet sedli nazaj na kavč in čedalje manjkrat odšli teč. Saj ne, da je kaj strašnega, prijetno pa vendarle ni. Iz tiste vreče na podstrešju je potrebno recimo zbezati tiste kavbojke. Skomigovati je potrebno z rameni, ko te sodelavci vsakič znova vprašajo "a ti greš pa z liftom?". Izogibati se je potrebno določenim znancem, ki bi na vsak način želeli podebatirati o zadji tekmi, vzponu, izzivu in treningu. Naučiti se je potrebno ignorirati slabo vest, ki se refleksno sproži vakič, ko pripravljaš prigrizek zvečer pred spanjem. 

So pa tudi dobre plati. Nič več sopihanj v klanec, srečanj s pasjimi mrcinami, premočenih majic, čmokotanja v supergah, slepečih luči nasproti vozečih avtov, nemirnih cepetanj pred teki, nervoznih izpadov če je treba tek prestavit, primerjanja rezultatov in iskanja izgovorov zakaj najbrž danes ne bo šlo najbolje in igranja čudenja, kako to, da je vseeno šlo bolje. Pa nabašeš se lahko s kosilom ali večerjo kolikor te je volja in kadar te je volja. Nobenega študiranja ali boš s polnim vampkom lahko tekel. 

Pa še kaj bi se našlo.

Lenobno sem zlezel v cono udobja in ni mi kaj dosti do tega, da bi zlezel iz nje. To da me dajejo nenavadno hudi krči v desno nogo vsakič ko me prime, da bi spet začel, je pač del rituala. Počasi se človek nauči krče preprečevati. Me pač ne prijemlje več, da bi spet začel teč. Tudi to me ne skrbi pretirano, da sem po nekem vprašalnku s spletne strani nalijem.si že v 9 stopnji tvegane uporabe alkohola. Kje je šele sedemnajsta... 

Skratka tu smo. Spet s sto kilami za pasom, težko sapo in zvišanim holesterolom, spet brez volje za izlete, pohode in sprehajanja Roya. Pravzaprav sta ostali samo še dve stvari, ki me spravijo s kavča. Do predkratkim je bila v resnici le še ena, pa se je potem druga vrnila. Vrnilo se je Sladkih6,  blejska Nočna 10ka pa je tudi zadeva, ki je ne moreš izpustiti. In vsaka po svoje me je ponovno srečala z e-kipo srčnih. Enkrat celo na prav presenetljiv način.

Sladkih6 je bila dolgo najbolj srčna prireditev na svetu, Nočna 10ka pa tik za njo. Taka prireditev, kot je Sladkih6 seveda ne more sloneti le na eni  družini, pa če se še tako trudi. Lani je tako odpadla. Po enoletnem premoru se je v okviru velikega "bodi fit" celodnevnega dogajanja vrnila še večja, razkošnejša in bogatejša. Žal še večja in razkošnejša in bogatejša. Podelitev priznanj v slavni šolski jedilnici je zamenjal Radio1 in Palomin "bodi fit", pladnje sladkih pregreh pa zaradi poletne vročine tako ali tako nismo mogli imeti. Smo odtekli, Deželak je rutinirano površno odvodil svoj del, doma sem bil še pred večerjo. Če ne bi bilo Marjetke in Rajkota, ki sta tudi tokrat skrbela da je sladkih šest ur teklo tako kot je treba bi bil kar malo razočaran. Tako pa se je vendarle čutilo, da srčnost še ni povsem izpuhtela. Kar se mene tiče, 32 km se je nabralo. Vsakič, ko sem želel malo pospešiti in teči so me zabremzali krči. Itak. Ampak kaj bi jamral, kar se razdalje tiče je to moj osebni rekord letošnje sezone. 

Po drugi strani pa Nočna 10ka ni nikoli skrivala svojih teženj h komercializaciji, pa me še vedno pritegne zaradi ljudi v ozadju. Brez njihove pozitivne energije (in, naj bo, tudi ansambla Joške v'n pod šotorom) gotovo ne bi bila tako množično obiskana. Pojma nimam kaj vleče, ampak vleče. Morda tudi cel kup srčnih prostovoljcev, ki pomagajo. Kako dobesedno srčni so, pa sem spoznal šele na zabavi po teku. 

Ne bom pretiraval, če rečem, da je prav zabava kriva, da sem letos sploh tekel. Motiva ni bilo več prav veliko: odtekel sem 10 Nočnih desetk, vse torej od prve do zadnje in kaj bi se rinil na enajsto? Saj menda ne ciljam na dvajseto? Tisti krči na Sladkih6 so mi pa tudi povedali svoje, ni res? Štos je bil ta, da sem lani želel na deseto, okroglo in ljubilejno prireditev in sem nagovoril še soseda, da je šel z mano. Pridružila sta se še v.d. zet Bojan in Urška. Soseda sem zvlekel sabo samo zato, ker imava vsaj približno enak obseg pasu, kilažo in stopnjo tvegane uporabe alkohola. Tisto leto so Joške v'n razturali. Ljudje so plesali po mizah, peli, se veselili in vzdušje je bilo tálko, da smo se komaj odpravili domov. Sosed je takrat seveda najprej v teku gladko prehitel mojo malenkost, potem pa še odprtih ust spremljal žur, kljub temu, da ni smel piti, ker je vozil. Da je treba to naslednje leto ponoviti. Jebeš tek, ampak žur je pa nor. In smo ponovili. Sam sem se takoj po oddanih prijavah zaprmej obvezal da bom začel malo tenirat. Pa kaj, minuta teka, dve minuti hoje, 12 ponovitev je že šlo. Vzporedno s krajšanjem hoje in daljšanjem teka je kopnela tudi volja in tako...

... sem kot en kupček nesreče čemel v štartnem boksu "nad 1 uro" in se tolažil, da bo čez poldrugo uro že vsega konec. Kako obupan sem bil vam lako pove recimo podatek, da niti ure nisem vzel sabo. Tek je bil seveda katastrofa. Že po nekaj metrih (ja, še pred tunelom) so se oglasile goleni, malo kasneje, takoj ko se je začel klanec pa še krči. Niti navzdol mi ni šlo, preveč je bolelo in nekje sredi četrtega kilometra me je kar oblilo: nekje za mano so se namreč pojavile rumene luči. Pa ne, da gre že metla?? Po svoje pa tudi prav. V glavi sem že imel izdelan scenarij. "Gospod a je vse v redu?" "Ja, ja, vi kar pejte naprej, jaz bom na cilju kar odstopil." "Ok, srečno." Pa ni bila metla, samo zmagovalcu so utirali pot, da je ujel svoj PB.

Do ciljne ravnine, ki je bila zame šele dobra tretjina tekme je bilo še mukotrpnih par sto metrov. Na srečo so se vsi ukvarjali z zmagovalci in zmagovalkami in niso opazili izmučenca, ki caplja tam mimo. Če so pa že ga, so mu zmotno pripisali, da končuje že drugi krog in je njegova izmučenost pač samoumevna. 40 minut za 10 km ni kar tako mar ne? Meni pa je šlo po glavi samo še to, kako bom šel lepo ven, se vsedel in končal kalvarijo. Malo mi je bilo žal, ker najbrž ne bom dobil medalje-vilice in bom moral kremšnito jesti s plastično vilico ampak lej, bomo že. Evo izhoda... ne, ne bo pravi. Tu se zavije v otroško varstvo. Ok, tole najbrž tudi ni, če se prav spomnim je bilo lani tam zadaj... Ne? Še malo naprej? Ne? O jebenti. Saj sem že skoraj pri tisti hišici, kjer prodajajo pivo ohlajeno v škafu z vodo iz potočka... Ko se je teklo v drugo smer sem tam ponavadi preklopil v "the Wega" finiš. Sedaj pa sem preklopil v "vsak čas bo obrat nazaj" finiš. "Bravo, bravo, dejmo še malo" so se naslajali nasproti hodeči - ok, tu še ne bom ustavil, kaj bi jim delal užitke. Pa še en "bravo", pa še en "še malo" in se mi ob boku pojavi tip s piksno v škafu ohlajenega piva v roki in začne teč z mano. Da bo "tko kot tur de frans", ko kolesarijo poleg za spodbudo zmagovalcu. Razložim mu, da bi bilo potemtakem smiselno, da teče pred mano, da bo zavetrje. Pa ni bil čisto za. Vljudno se je poslovil z "bravo, bravo, ful ste face" in me pustil na sredi petega kilometra. In kaj naj sedaj? Do štartnega prostora je bilo manj kot nazaj do cilja, pa še vsaj vmesni čas bo beležen, če bo že tisti nesrečni DNF seval tam med rezultati. In sem odkrevsljal dalje. Tekel sem v "Wega style" skjučeni drži stopnje 9 od 10, desetka je namreč že, ko z nosom drgnem po tleh.

Evo ga, štartno območje. Še vedno vsi nekaj pametni in poskočni, še vedno muzka, še vedno tip z mikrofonom, ki bi ga najraje utopil v blejskem jezeru. Tipa, ne mikrofon. Ok, Wega finiš, 6 km je za mano, ni slabo jebenti, toliko vkup jih nisem pretekel že skoraj leto dni. A se ti ne odlima tam iz gruče prostovoljcev eno dete, da bo malo tekla z mano in mi dala energije in volje in teh reči. Prav videl sem, kako jo je nekdo našuntal, lej ga tegale, daj ga malo razveseli. Namereč izmučeni, vsega siti, naveličani in zasopihani tekači so najbolj veseli če jih nekdo malo spodbuja, a ni res? Tistemu šuntaču sem stisnil petko, ta mali pa tudi čez zobe stisnil "hv'l", kaj je pa otrok kriv. No, potem pa še tip z mikrofonom. A veste kaj izjavi? Bravo Wega, kakšen tempo! Hočem rečt, ok, človek požre ponos, se odloči, da bo odstopil in se zaveda, da bo vse naslednje leto prenašal soseda, ki ga je na tek našuntal samo zato, da bi bil nekdo še bolj bogi kot on, sedaj pa ga bo pa ta isti ob vsaki priložnosti trepljal po rami s pokroviteljskim, ja lej, sej je boljš da si odstopil, če nisi mogel več... skratka je tisti trenutek en pameten tip z mikrofonom še najmanj kar potrebuje. Sploh če te nagovori z vzdevkom, ki ti je vsa ta leta dajal toliko lepih tekaških trenutkov, spominov, veselja... Saj je Wega bil mega a ne? Sedaj pa se vleče tod skozi. A, ne, to pa ne. En "wega finiš" bomo pa še vsekali. Še par petk navijačem ob progi in ha... a je to godba na pihala? Še vedno igrajo? Za nas uboge luzerje? S startnega območja se že sliši, kako tip z mikrofonom pozdravlja zadnje tri tekmovalke, godba pa še vedno na polno špila in prostovoljci še vedno skačejo z nezmanjšanim elanom do vsakega posebej, "vode?, boste vodo?" Redarka se ne da in odločno prepreči bmwju, da bi se zapeljal "samo 10 metrov".  Drugi redar drži luč in spodbuja nas, ki komaj lezemo v klanec. Koliko iskrene srčnosti je tod okoli in jaz sem središče vesolja, ki se smili sam sebi in bi vse skupaj prodal za prgišče udobja.

Na cilju sem bil sam. Več ali manj so bili že vsi na podelitvi pod šotorom, pa še dež je padal. Jaz sem pa spet kar malo zašmrkal.

Hvala sosedu, ki me je v obetu žurke nagovoril k prijavi. Hvala neznanemu žurerju, ki me je pospremil mimo odstopnega hodnika. Hvala tipu z mikrofonom in podajalcem vode, čeprav sem jim ves zmeden kar v angleščini odgovarjal "no water, thank you". Hvala godbi na pihala. Pa seveda hvala Vitezom.

Predvsem pa hvala vsem srčnim, ki so me spet presenetili tam kjer ne bi pričakoval. Dete v ciljnem prostoru, ki me je pospremilo čez drugi krog se je prelevilo v Heleno, šuntač je bil pa Aleš, seveda. Samo še za tipa z mikrofonom moram izbrskati ime. Da ga utopim... v vrčku piva.

nedelja, 23. oktober 2016

Aleševih 50



Abraham 'ma sedem sinov,
sedem sinov Abraham,
vsi so jedli vsi so pili,
vsi so delali tako...
vsi tako, vsi tako,
vsi so delali tako...

Niso pili, niso jedli,
niso jedli, niso jedli,
niso pili, niso jedli,
niso delali tako...

Slovenska narodna



sreda, 17. februar 2016

Hoja

Hana

Klasična garnitura z višjimi nasloni,
izvlečnim ležiščem in dvižnim predalom
za shranjevanje posteljnine.
Sedežna garnitura je narejena
v kvalitetnem materialu Carabu
živahne barve in praktična
za vsako stanovanje.

Hoja oblazinjeno pohištvo, d.o.o.











ponedeljek, 15. februar 2016

Še ena prelomljena obljuba

V nedeljo grem.
Pa kakršnokoli vreme bo, grem.
32:02


torek, 05. januar 2016

78

Gašper gre naprej,
ker za pota vej, 
Miha gre za njim 
in se pogovarja z njim, 
Boltežar gre pa odzad', 
pa nese kuf'r zlat.  

Božične pesmi


Vse najboljše očka.

nedelja, 21. december 2014

Srečno 2015

Vse najboljše za teeee, 
vse najboljše za teee, 
vse najboljše dragi Jezus, 
vse najboljše za te.


Srečno novo leto 2015!

Wega